Babushka Boutique

Babushka Boutique

Na torkovo dopoldne, tam nekje v zadnjih septembrskih izdihljajih in kakšen dober teden pred tem, da prestolnico znova preplavijo študentje, se je zgodilo nekaj prav posebnega. Na Stari trg se je namreč prikradla Babuška. Ne, ne tista, ki smo jo kot otroci odkrili v omari babice in se čudili njeni neskončnosti, ko je ob odpiranju ene, skočila ven manjša. Pa vendar ta primerjava ni čisto zanemarljiva, kajti starotrška Babuška je zrasla iz gosposvetske, ki je svoja vrata odprla že leta dva-dvanajst!

Družina Babushka butika je otvorila trgovinico v stari Ljubljani. 

Babushka Boutique

Majhna babuška je torej zrasla v večjo in danes družino sestavlja že kar nekaj članov, pravljično število sedmih članov, seveda pa ni bilo vedno tako. Ta prelomnica, nas je po tiho, a izjemno prepričljivo, zapeljala z nostalgijo in tako malo po upokojensko, sva se z Nevo namestili ob ogromen pisker kave in se spominjali časov, ko je bila Babushka zgolj ideja.

Ko s(m)o druge deklice sanjale o pevski karieri, ali pa svet vsak dan znova obvestile o našem spremenjenem poklicu v odrasli dobi, je Neva ostajala v svoji domišljiji, kjer je čas preživljala v lastni trgovini. Njeno veliko ljubezen do te želje je spodbujalo tudi raznovrstno okolje v katerem je odraščala, saj je bila vedno obdana z umetnostjo in ustvarjalnostjo, v svoje žepe je ljubeče skrila občutek za estetiko, predvsem pa tisto pristno ljubezen do unikatnosti in kvalitete. Ovita v velikanski pisan šal mi nasmejano razlaga, da jo njena vizualnost preprosto prevzema, barve ji še posebej zaiskrijo oči, inspiracijo pa v veliko košaro nabira s potovanji.

Pa vendar kljub velikim željam Babushka ni nastala čez noč. Leta so odbrzela mimo in Neva je zajadrala v popolnoma druge poklicne sfere. Zgodba bi se lahko zaključila in ljubljanske ulice ne bi nikdar doživele tistega posebnega cingljanja zvončka, ob vstopu v butik, če ne bi bile te sanje tako velike. Mešam kavo, ko opazujem Nevo, kako mi poskuša situacijo razložiti z nekaj besedami in pozorno zastrižem z ušesi, ko mirno reče:

»To je moj otrok. To ni le delo, je način življenja.«

To jesen te zato Babushka z odprtimi rokami vabi, da postaneš del naše velike družine, ki se vsakodnevno širi in po slovenski kokoški (pa še dlje!) plete mrežo nasmeha. Kajti včasih, ko se planeti nekako čudno poravnajo, je za srečo potrebno tako zelo malo, na primer kakšna zares pisana skodelica polna vroče kave … ;)